Ko so se Atomik Harmonik pojavili na slovenski glasbeni sceni, jih je bilo praktično nemogoče spregledati. Njihove pesmi so poznali skoraj vsi, nastopi so bili polni, skupina pa je s svojim videzom, glasbo in energijo sprožala številne odzive.

Jani se obdobja njihove največje priljubljenosti spominja kot norih let, v katerih so se začeli razvijati tudi slovenski rumeni mediji. Javna izpostavljenost je imela dve strani. Mediji so skupini pomagali graditi prepoznavnost, vendar so hkrati pogosto prestopali meje zasebnosti.

Glasbenik Jani Pavec je v Spotkastu odkrito spregovoril tudi o zdravstveni preizkušnji, zaradi katere je pristal na invalidskem vozičku in izgubil stik z levo nogo. Foto: Luka Petrič

Družbenih omrežij takrat še ni bilo, zato je bila moč tiskanih medijev toliko večja. Objavljene zgodbe, tudi če so bile pretirane ali izmišljene, so lahko močno vplivale na izvajalce, odnose v skupini in poslovno stran projekta. Jani priznava, da ga je negativnost prizadela predvsem takrat, ko je šlo za krivico ali neresnico.

Zase pravi, da je bil vedno neposreden in glasen človek, ki pove, kaj si misli. Če se mu nekaj ne zdi prav, bo to povedal, ne glede na to, ali gre za glasbo, posel ali osebne odnose.

Ob razmišljanju o svoji vlogi v skupini pove, da je imel jasno vizijo in da je znal biti pri njenem uresničevanju zelo odločen. Kljub temu med člani po njegovih besedah ni bilo tako velikih sporov, kot si je morda predstavljala javnost. Vodenje tako prepoznavnega projekta je zahtevalo veliko organizacije, sodelovanja in sposobnosti ohranjanja energije skupine, ki je v nekem obdobju dobesedno zavzela slovenske odre.

Izgledam kot tipični Janez, zrasel pa sem na metal glasbi, o sebi v smehu pove Jani Pavec. Foto: Luka Petrič

Toda Jani ni bil vedno samo obraz narodnozabavnega popfenomena. Njegova glasbena izhodišča so bila precej drugačna. Odraščal je ob rocku in metalu, igral harmoniko, že v srednji šoli organiziral koncerte ter se hitro znašel v svetu bendov, dogodkov in nastopanja. Prepričan je, da mora biti dober glasbenik širok, odprt za različne glasbene zvrsti in sposoben razumeti tudi glasbo, ki morda ni njegov prvi izbor.

Eden najbolj osebnih delov pogovora je bil namenjen Janijevemu otroštvu. Očeta je izgubil pri petih letih, kar ga je globoko zaznamovalo. Šele pozneje je začel prepoznavati, kako močno je med odraščanjem pogrešal moško figuro. Živel je z mamo in sestro, glasba pa je postala pomemben del njegovega življenja. Skozi njo se je lahko izražal, gradil svojo identiteto in si ustvaril prostor, v katerem se je počutil domače.

V zadnjih letih je njegovo življenje zaznamovala resna zdravstvena preizkušnja. Začelo se je z nenadno bolečino, ki jo je sprva razumel kot prehodno težavo, morda ukleščen živec. Toda stanje se je hitro poslabšalo. Diagnoza je bila zanj velik šok. V pogovoru je dogodek opisal kot kap v predelu hrbtenjače oziroma njenega spodnjega dela, zaradi katere je izgubil povezavo z levo nogo. Začelo se je zahtevno obdobje zdravljenja in rehabilitacije.

"Ko sem se v tisti svoji sobici zagledal na invalidskem vozičku v ogledalu, takrat sem prvič zajokal." Foto: Luka Petrič

Jani je sprva uporabljal invalidski voziček, pozneje pa je napredoval do te mere, da se danes premika s pomočjo bergel. Glede na resnost njegovega stanja je bilo okrevanje intenzivno. Jani pravi, da ga je naprej gnala močna želja po čim večji samostojnosti. Ni želel obstati v občutku nemoči. Želel se je vrniti v življenje, ponovno delati in v okviru svojih zmožnosti čim bolj samostojno opravljati vsakodnevne stvari. Tudi zdravniki so bili presenečeni nad njegovim napredkom, sam pa poudarja, da ga je vodila predvsem potreba, da se vrne k stvarem, ki so mu pomembne.

Čeprav je od invalidskega vozička napredoval do bergel, zdravstvena preizkušnja še zdaleč ni končana. V levi nogi še vedno čuti hude pekoče bolečine, ki jih težko opiše nekomu, ki česa podobnega ni doživel. Človek se po njegovih besedah sčasoma na marsikaj privadi, vendar stalna bolečina vpliva na počutje, energijo in vsakodnevno življenje.

Kljub temu poskuša ohranjati pozitiven pogled in se osredotočati na tisto, kar še vedno lahko počne. Po vsem, kar je prestal, so njegove želje za prihodnost precej preproste. Želi si predvsem zdravja – zase in za svojo družino.

"Za tvoje domače je najtežje. Žena je morala vse prevzeti," je povedal Jani in dodal: "Če ne bi bilo družine, danes ne bi sedel tukaj." Foto: Luka Petrič

Prav družina je bila med boleznijo njegova največja opora. Jani odkrito priznava, da zdravstvena preizkušnja ni prizadela samo njega, ampak tudi njegove najbližje. Velik del bremena je prevzela žena, ki je morala v času njegove bolezni poskrbeti za številne stvari. Družina mu je dajala motivacijo, da je vztrajal pri rehabilitaciji ter se postopoma vračal k delu in vsakodnevnim dejavnostim. Brez njihove podpore, pravi, danes ne bi bil tam, kjer je. 

V pogovoru se je dotaknil tudi svojega zakona. Z ženo sta skupaj že dolgo, zato odkrito pove, da v dolgotrajnem odnosu ni vedno vse idealno. Pridejo prepiri, nesporazumi in napeti trenutki, vendar se oba zavedata, da so težave zvečer pogosto videti veliko večje kot naslednje jutro. Povezujejo ju podoben pogled na življenje, smisel za zabavo in družina. Žena razume tudi njegov način življenja in delo, pri katerem so nastopi, druženje in številne obveznosti del vsakdana.

Pomemben del družinskega življenja so tudi potovanja. Jani je strasten avtodomar, potovanja z avtodomom pa mu pomenijo predvsem svobodo, mir in možnost, da se umakne od vsakodnevnega tempa. Z družino so prepotovali velik del Evrope. Najraje imajo trenutke brez pretiranega načrtovanja, ko so lahko sami in potujejo v svojem ritmu. Prav občutek svobode je ena od stvari, ki ga najbolj osrečujejo.

"Jaz sem najbolj srečen, ko se usedem za svoj avtodom." Foto: Luka Petrič

V pogovoru se je Jani ozrl tudi na spremembe v slovenski glasbeni industriji. Meni, da so družbena omrežja povsem spremenila način, kako se izvajalci predstavljajo in prihajajo do občinstva. Pred dvema desetletjema so imeli osrednjo vlogo tradicionalni mediji, danes pa mora biti glasbenik prisoten tudi na digitalnih platformah in občinstvu nenehno ponujati nove vsebine. Ob tem opaža, da je narodnozabavna glasba v Sloveniji še vedno izjemno močna in ostaja ena najbolj poslušanih glasbenih zvrsti.

Kljub osebni izgubi, pritiskom medijske izpostavljenosti in resni zdravstveni preizkušnji Jani ohranja humor, neposrednost in življenjsko energijo. Če bi lahko danes nagovoril svojega 15-letnega sebe, bi mu povedal, da bi še enkrat izbral enako pot. Vse, česar se je lotil, je počel z veliko volje, srca in strasti.

Pogovor z Janijem Pavcem zato ni bil le nostalgičen sprehod skozi zlata leta skupine Atomik Harmonik. Bil je tudi zgodba o človeku, ki je prestal glasbene vzpone, medijsko norijo, izgubo očeta in težko zdravstveno preizkušnjo, a ob tem ostal zvest sebi – neposreden, hudomušen in hvaležen za tisto, kar mu danes pomeni največ: družino, zdravje in možnost, da še vedno ustvarja.